Dobil sem ga, čisto novega, čisto mojega. V mojo last ter, itak, v prihodnje mrcvarjenje. Popolnoma nov Athlon XP 1700+. Komaj sem čakal, da sem prišel domov, ga zadegal v pripadajočo osnovno ploščo, namestil hladilnik, videl da dela, se oddahnil, ter se prepustil užitkom igranja ter merjenja hitrosti. Minil je komaj en dan, ko sem že premišljeval, kako bi ga navil. Vedel sem, da je pri Athlonih XP nekaj drugače narejeno, kar, za razliko od Thunderbirda-C, onemogoča odklep s svinčnikom. Tako sem se spravil v intenzivno branje razne literature ter zadevo poskusil še sam. Lahko vam povem, da je to (poleg fenanja svojega starega P3-550E -- dolga zgodba) zelo mukotrpen proces, saj zahteva veliko pripomočkov, dobršno mero živcev, mirno roko ter voljo za ponovitev. Meni je proces odklepa uspel v četrto. In nisem mogel drugače, kot da bi izkušnjo delil z vami

Stare Thunderbirde-C se je dalo naviti zelo preprosto. V roke ste vzeli HB grafitni tehnični svinčnih, locirali L1 mostiče ter vertikalno povezali vsakega posebej, kar je nato prepričalo vašo osnovno ploščo v dejstvo, da naj temu procesorju dovoli spremembo pomnoževalnika. Preprosto kot burek, res (dober burek je zapleteno narest! -- alien-w (men je burek narest ena dva tri ;) --Sergio)).. Postopek traja pet minut ter je izjemno enostaven - sam sem ga izvedel že na mnogomnogih procesorjih in še vedno se je obnesel. Pri Athlonu XP je pa drugače. Poglejmo zakaj:

Če ste kliknili na sliko in videli povečavo, vidite, da so med L1 mostiči nekakšne črne packe. To so v resnici z laserjem vrezane vdolbinice, ki preprečijo, da bi bil odklep, brez da bi se vdolbinice nekako zapolnile, možen. Naslednji moteči faktor (zakaj, vam bom razložil kasneje) so zlate povezavice na dnu laserskih vdolbinic. Tretji moteči element je zlato obarvani trikotnik levo od L1 mostičev, četrti pa to, da med spodnjo vrsto L1 mostičev ter zemljo ni neskončnega upora, kot je bila pri Thunderbirdih-C. Pa podjimo po vrsti.

Odpravitev vdolbinic

Najlažji način, da odpravimo vdolbinice in čez namestimo prevoden material, je dosežen z uporabo sekundnega lepila. Za zakritje vdolbinic torej moramo previdno zapolniti luknjice s sekundnim lepilom ter paziti, da lepilo ne prekrije kateregakoli od kovinskih konektorjev.

Zlate povezave na dnu vdolbinic

Ko postopek za odklep Athlona XP še ni bil znan, so nekateri overclockerji menili, da bi bilo najbolj pametno preprosto vsako vdolbinico zapolniti s prevodno pasto, saj tako dosežemo, da se nam ni treba mučiti s sekundnim lepilom. To so tudi poskusili - in dosegli le, da se je pomnoževalni faktor zaklenil na 11x, kar je ustrezalo procesorju Athlon XP 1700+. Zaradi prisotnosti zlatih povezav na dnu tako ni moč preprosto zapolniti vdolbinic, ampak moramo prvo nanesti podsloj neprevodne snovi, v našem primeru sekundnega lepila.

Zlato obarvani trikotnik

AMDjevci so se znašli ter popolnoma vse oznake na procesorju ozemljili. Tako morate pri odklepu zelo paziti, da se prevodna pasta ne bo dotaknila "L1" ali "L3" znaka. Posebno bodite pozorni tudi na zlati trikotniček. Zakaj se pa naj pasta ne bi dotikala trikotnika? Berite spodaj

Fundamentalna razlika med Athlonom XP ter Tbirdom-C

Pa smo prišli do razloga, zakaj po apliciranju sekundnega lepila ne moremo mostičev enostavno povezati z grafitom. Pri starih Thunderbirdih-C je bil upor med spodnjo vrstico L1 mostičev ter zemljo neskončen. Če smo torej povezali spodnjo ter zgornjo vrsto L1 mostičev z grafitom, je bil upor med točkama nekje 1600 Ohmov, kar je za procesor zadostovalo, da je mislil, da je mostič povezan. Pri Athlonih XP pa žal ni tako. Upor med zemljo ter spodnjo vrsto L1 mostičev znaša namreč 1000 Ohmov. Če povežemo L1 mostiče Athlona XP na stari način, grafit ne daje zadostne prevodnosti - in procesor se ne odklene. Zato moramo nujno uporabiti eletrično prevodno pasto, ki naj bi na tako kratki razdalji imela upornosti okoli 0 Ohmov.

Če vzamemo čisto vsa zgoraj navedena dejstva kot svoja ter seštejemo 1 in 1, izvemo, da moramo narediti naslednje korake:

• S selotejpom zaščitimo kontakte
• S sekundnim lepilom zapolnimo vdolbinice
• Čez posušeno sekundno lepilo povežemo L1 mostiče s električno prevodno pasto
• Pasta se nikakor ne sme dotikati ozemljenih označb (L1, L3 ter trikotnik)
• Počakamo, da se pasta posuši, zmolimo tri očenaše ter upamo, da nam je uspelo

K roki si pripravite naslednje pripomočke: sekundno lepilo, aceton, zobotrebce, prevodno pasto, selotejp ter papirnate robčke (za obrisati oči, če boste skurili procesor :) -- alien-w).

S koščkom selotejpa zaščitite zgornjo vrsto L1 kontaktov.

Nato isto naredite še s spodnjo vrsto.

Prepričajte se, da ste s selotejpom zakrili vse kontakte ter pustili odprte vse vdolbinice. Nato v vdolbinice nanesite zmerno količino sekundnega lepila.

Počakajte pol ure, da se sekundno lepilo posuši ter odstranite selotejp. Sedaj morate zaradi čim lažjega nanašanja z olfa nožem počasi odstaraniti sekundno lepilo, ki bi onemogočalo povezavo L1 mostičev. Brez skrbi, z mirno roko ter veliko natančnosti odstrgajte eksces sekundnega lepila. Mogoče se vam bo na koncu zdelo, da procesor izgleda enako kot pred zapolnitvijo kontaktov, a brez skrbi - sedaj ni več teoretične možnosti, da bi naredili kratek stik na dnu režic. Procesor sedaj izlgleda nekako tako:

Sedaj pride najtežje opravilo. Vzemite stekleničko s prevodno pasto, dodobra jo pretresite ter namočite vanjo konico zobotrebca. Povežite navpično vse kontakte med seboj. Ker Athlon XP podpira pomnoževalnike vse do 15x, jih morate tukaj, za razliko od Thunderbirda-C, kjer ste jih morali povezati 4, sedaj povezati 5. Pozorno pazite, da se pasta res ne bo dotaknila kateregakoli ozemljenih delov procesorja. Poglejte tudi, da slučajno ni stika med navpičnimi vrstami nanešene prevodne paste. Če izgleda vse v redu, počakajte pol ure, da se prevodna pasta strdi ter zadegajte procesor v ploščo. Pojdite v BIOS, spremenite pomnoževalnik ter ponovno zaženite procesor. Če vam je uspelo, se bo procesor zbudil na novi frekvenci. Sicer pa mora sedaj vaša ploščica veselja izgledati takole:

S tem pa naše povezovanje kontaktov še ni končano. Recimo, da imate osnovno ploščo, ki podpira poviševanje voltaže za ą0.100V. V tem primeru bi bilo za doseg visoke voltaže (če si ne upate prispajkati upora na ploščo) zelo dobro nastaviti procesor, da bo mislil, da deluje na največji možni podprti voltaži, ki jo lahko sploh še ima - 1.850 V. Je to mogoče? Seveda. Vsa skrivnost leži v L11 mostičkih, za katere morate, tako kot za L1 mostiče, zagotoviti, da bodo vsi povezani. Samo bogu gre lahko hvala (kateremu? Sv.AMD? zaščitnik overklokerjev? -- alien-w), da ni treba povezati vseh L11 mostičev, saj je za povečanje voltaže iz 1.750V na 1.850V potrebno povezati le enega. Ker je postopek povezovanja mostičev že znan, si le oglejte slike:

Tarča locirana

Tarča osamljena s selotejpom

Project IGI s sekundnim lepilom PI BIP BIP

Misija opravljena PI BIP BIP

Kaj sem dosegel? Z zračnim hlajenjem mi procesor stabilno dela na 1640 MHz pri voltaži 1.85V. Če vzamemo v obzir, da dandanes 1600 MHz Athlon XP (1900+) stane malo manj kot 100 tolarskih tisočakov, se poseg nedvomno splača. Tudi osnovna voltaža procesorja je sedaj 1.85V, a kaj, ko ima EPoX 8KHA+ to slabost, da ne dovoli višje voltaže. Hja, nekatere druge plošče to dopuščajo, tako da sem pomirjen z dejstvom, da bo od vodiča po povišanju voltaže pridobil kdo drug tistega potrebnega pol volta več. Skupni stroški so bili: 300 SIT za sekundno lepilo in 2500 SIT za prevodno pasto (kupil sem jo v Conradu, BTC, Hala D), tako da finančno to ni kakšen večji strošek. Meja je le vaše potrpljenje. Ta poseg priporočam vsem, ki bi radi iz svojega Athlona XP iztisnili "tisti poslednji megaherc". Verjemite, ko vam prvič uspe odkleniti ta procesor, se vse tegobe ob dejanskem procesu odklepanja razblinijo v prazen nič. Kaj naj rečem - drugi del tetralogije ste prebrali, še dva ostaneta. Za konec pa - moje delovno mesto po končani proceduri ;).