V četrtek zvečer smo bili s Hrvati zmenjeni pred Kiberpipo. Skupaj smo šli na Connect kongres 1 v Švico. Ob enajsti uri zvečer smo s trourno zamudo končno šli iz Ljubljane. Zagrebčani so imeli kombi, ker je bilo predvideno, da nas bo šlo več. Na koncu se je izkazalo, da gremo le Ivana in Marijo iz MaMe, Edgar iz Monte Paradisa ter Urška in jaz iz Kiberpipe. Marijo je vozil in odpravili smo se mimo Trsta in Milana v Zürich. Sam nisem čisto vedel, za kakšen kongres gre. Povabil nas je Harv iz ASCIIja, ko je predaval v Ljubljani. O stvari je nekaj povedala že Ivana v Labinu. Slišalo se je zanimivo, pa sem rekel, zakaj pa ne? Priprave so potekale na zaprti mailing listi in tudi sicer je bilo jasno, da ne gre za javni dogodek. Ker se je dogajal v squatih, se s policijo ne razumejo najbolje. Dobili smo navodila, da damo lažne podatke o tem kje bomo spali. Kot zanimivost so nam povedali še, da bomo spali v bivšem bordelu. Kul. Pot čez Italijo je še nekako šla in nekaj čez tretjo zjutraj smo se peljali mimo Milana. Marijo je ob vsakem postanku popil kakega red bulla ali kavo. S sabo smo imeli GPS in notebook s karto Evrope, da se ne bi zgubili. Z Urško sva na zadnjem sedežu izmenično spala. Tudi na italjansko-švicarski meji ni bilo problemov, samo Marijo je postajal vedno bolj zaspan. Baje je dvakrat med vožnjo zaspal. K sreči smo bili še vedno vsi živi, samo izgubili smo se, ampak GPS je pomagal...

Egocity

Konferenca se je začela ob 14:00, mi smo bili tam že ob 9:00 zjutraj. Z nekaj težavami smo našli squat imenovan EgoCity, kjer naj bi se vse skupaj dogajalo. Najprej je kazalo, da ni tam še nikogar, a potem smo le zbudili dežurnega, ki nam je skuhal kavo in dal zajtrk. Začeli so uletavati ljudje iz vseh koncev in krajev. James iz Shaffielda, pa neki Nemci, Italjani itd. Razvnela se je debata o tem, ali naj si v skupinah, ki skrbijo za različne kiber place zaupajo root password, tudi če to ni potrebno. Nato so nas odpeljali do squata Puff, kjer smo spali. Prvo, kar me je presenetilo, je bila električna ključavnica na vratih - precej udobno. Prostor za spanje je bil organiziran na podstrešju, na tleh je bilo nekaj blazin in vsak si je postlal po svoje. Ogledali smo si še hišo nekaj metrov navkreber v hribu. To je bil tisti bordel, o katerem so govorili. Na strehi je bil nekajmetrski bazen s toplo vodo (35 stopinj!), zraven pa še savna. Pogled na cel Zürich. Fantazma. Šli smo nazaj v EgoCity, kjer se je začel uradni del. DrEgo je povedal, da je tema kongresa povezava med kulturo, računalniki in politiko ter nakazal nekaj možnih tem, kot so kriptografija, boj proti avtorskim pravicam, prosto programje, hacktivizem itd itd. Večina udeležencev prihaja iz različnih kiber centrov po squatih, nekaj je bilo tudi predstavnikov Indymedie, pisana druščina. Razložili so tudi osnovna pravila - policajem in novinarjem vstop prepovedan. Tudi slikanje prepovedano. Vse slike le za osebeno rabo, tako da sem vse obraze na slikah zamaskiral. Precej paranoje, izkušnje iz Genove še niso pozabljene. Sicer pa nikoli ne veš kaj si bo država izmislila naslednjič. Potem smo debatirali o problemih prostega dostopa do internta in povezav tega s politiko in kulturo. Zvečer so nam ostali ne-kiber squaterji skuhali večerjo. Cene v mestu so enormne (500 sit za kavo), tako da smo jedli le 'doma'. Precej začinjena vegeterjanska hrana, za posladek pa Lila pause. Malo čudno je bilo, da bi kupili Lila pause, zato sem se pozanimal. Zvedel sem, da so jih našli v smeteh za neko veleblagovnico. Pisalo je "uporabno do 31. avgusta". Rok gor ali dol, čokolada je čokolada. Seveda sem šel preizkusit bazen, super stvar, samo pri 35 stopinjah se hitro utrudiš. Kako plačajo vodo in elektriko, mi pa ni jasno.

Urška pred vhodom v Egocity

Po poznem jutru smo se počasi spet odpravili v EgoCity, kjer naj bi danes potekale predstavitve posameznih udeleženih skupin. Zaradi nepopisnega števila enosmernih ulic smo se v mestu izgubili. Tokrat GPS ni pomagal, saj so stavbe ovirale signal in ni našel dovolj satelitov. V EgoCityu smo imeli zajtrk (vegetarjanski kajpak) in začele so se predstavljati sodelujoče skupine - ASCII iz Amsterdama, PUSCII iz Utrechta, LowTech iz Sheffielda, pa Gender Changer Academy - punce, ki učijo druge punce o hardwareu in še mnogo mnogo drugih. Tam so bili tudi ljudje iz NetStrikea, organizacije, ki so jo v Italiji prepovedali. Vse kar počnejo je to, da organizirajo masovne obiske web strani, dokler ne padejo dol, brez DoS attackov! Baje, da je "wget -m --cache=off --delete-after -r -t0 -np --proxy=off Indirizzo interessato dal Netstrike" zločinski hekerski napotek. Kriminal pa tak. Predstavili sta se tudi MaMa in Kiberpipa, Edgar je nekaj povedal o tem, kako bodo poskušali organizirati internet center tudi v Pulskem squatu Monte paradiso. Izkazalo se je, da obstaja precej razlik med zahodom in vzhodom. Predvsem na zahodu bolj prisegajo na tako imenovano 'samodpodporo', tako da ves denar za delovanje skupin prispevajo sami ter se ne prijavljajo na razpise. V Sloveniji in na Hrvaškem pa je kaj takega glede na ekonomsko situacijo precej težko. Bilo je ogromno zanimivih ljudi, ki na svojih področjih počnejo precej nore stari. Večinnoma cyberpunksi. Najbolj sem bil šokiran, ko sem vprašal kje lahko pridem na internet. DrEgo mi je v roke potisnil PCMCIA kartico in rekel "use wireless network". Po obeh squatih, kjer smo bili, je bil wireless ethernet, pa še med sabo sta bila povezana na isti način. Poezija (sam sranje, ker mi ni ratal skonfigurirat kartice v Linuxu, sem moral potem uporabljat klasičen UTP :). To, da imajo mobilni internet, je potrebno, saj se velikokrat selijo. Baje jih bodo iz Puffa izselili že čez dva tedna. Urška se je dobro ujela s puncami iz Gender Changers. Mimogrede je dala interview, ki se je preko interneta prenašal na amsterdamski piratski FM radio. Tehnika je špilala brezhibno. Dogovorile so se, da bodo v nedeljo naredile radijsko javljanje "Plug'n'Pool" iz bazena (ne vem, če jim je potem uspelo). Zvečer je bila spet vegeterjanska večerja (in lila pause) potem pa žur, s katerim se je zbiral denar za celo prireditev. Prišlo je neverjetno veliko ljudi. Lokalni Zuriški radijo nam je dal termin med 2am-7am, da smo lahko prenašali glasbo iz žura. Poleg tega pa smo se še javljali direktno v program. Vse skupaj je moralo biti precej smešno, saj nam je takrat že precej 'dogajalo'. 

Information technology, culture, politix!

Medtem se je Urška nekam izgubila, tako da sem jo srečal šele naslednji dan opoldne na zajtrku (vegetarjanskem, kajpak). Nedelja je bil zadnji dan kongresa, predvsem pa so bili na vrsti workshopi. Prvo serijo workshopov sem prespal, udeležil sem se druge - o alternativah Hotmaila. Pa še o organiziranju socialnih mrež med samimi cybersquati. Urška se je zapalila za kiberfeminizem, tako da bo upam spodbodla tudi ljubljansko sceno. Potekati bi moralo tudi podpisovanje PGP ključev. Zaradi pomanjkanja časa je odpadlo. Se pa vidi, da se ljudje vedno bolj bojijo sniffajoče policije in tajhnih služb, tako da se PGP vedno vedno več tudi dejansko uporablja. Iz EgoCitya so bili zelo prijazni in so nam dali nekaj sparcov kot pomoč za vzpostavitev centra v Puli (sparcstation 4 in 10, pa veliiki monitorji). Baje, da so jih našli na odpadu (tako kot vse računalnike, ki jih uporabljajo). Potem smo se še povabili vsak k sebi na krajši obisk in šli počasi spat. Čakala nas je še vožnja domov. 

minmax

Ponedeljek zjutraj (beri: opoldne) smo se s težkim srcem dokončno poslovili in šli na pot. Ker nismo imeli baterij, da bi imeli notebook in GPS ves čas prižgana, smo se spet zgubili. Čez nekaj časa nam je uspelo najti mejo. Nazaj smo šli skozi München. Mislili smo, da smo že v Nemčiji, ampak nam je carinik prijazno povedal, da je to v bistvu Avstrija. Glede na to, da smo imeli zadaj zloženih precej računalnikov nam sploh ni težil. Pravi problemi so se začeli na avstrijsko-nemški meji. Fizične meje ni več (Schenghenski sporazum), ampak še vedno naključno ustavljajo in preverjajo avtomobile. Seveda so se spravili na nas. Prebrskali so vsako stvar v avtu in se vedli kot otroci. "Was ist das?", "Ein GPS". "Was ist GPS?"... ne bi nadaljeval... Imeli nismo nobenih papirjev, razen ročnega popisa opreme. Po skoraj eni uri preverjanj (klicali so tudi v Zürich in spraševali, če so nam res dali te računalnike) so nas s težkim srcem spustili naprej. Začuda smo ostale mejne prehode do Slovenije prešli brez težav. Z Urško sva bila v torek zjutraj okoli tretje ure zjutraj spet v Ljubljani. O težavah, ki so jih nato imeli Hrvati na svoji meji, pa raje nočem vedeti ničesar.